Smučanje je starodavna kultura področji, katere večji ali manjši del leta prekriva snežna odeja.
Tako kot mnoge druge aktivnosti je smučanje nastalo kot potreba. Brez potrebe človek zagotovo ne bi razvijal svojih sposobnosti in bi se raje posvečal kakšnim drugim, bolj zanimivim aktivnostim. Gibanje po snegu je človeku od najstarejših časov do danes povzročalo težave. Žival so na sneg prilagojene, zato težav z gibanjem po snegu nimajo, in jasno smučanje jim v ničemer ne koristi. Kvečjemu se kdaj zgodi kakšen krajši ali daljši zdrs, ki pa je predvsem odraz nerodnosti, napačnega koraka, neprevidnosti in podobnega. Človek, se je moral, za razliko od živali, snegu in snežnim površinam ter razmeram prilagoditi. Ne gre dvomit, da mu je smučanje prišlo na misel, vsakič, ko je do kolen ali celo višje gazil po zasneženi pokrajini. Prva stopnja razvoja so bile najverjetneje krplje, saj se človeku na ta način ni udiralo pod nogami, ampak je bolj ali manj neovirano hodil po zasneženi pokrajini. Smučanje je kot vse kaže nastalo kasneje, ko je ugotovil, da se z kontroliranim drsanjem lahko po snegu bistveno hitreje premika in giba. Lesene deskam podobne oblike so nudile največ koristi, saj so nudile tako dobre drsalne površine, kot tudi možnost hoji podobne tehnike ter hitrejšega smučanja za vse, ki so to veščino obvladali. Obvladovanje je seveda zahtevalo kar nekaj učenja in privajanja, v začetku po manj zahtevnih terenih, ter seveda s kakšnim padcem, buško ali poškodbo.
Sčasoma je smučanje na območjih s snežno odejo preraslo v bolj ali manj množično prevozno sredstvo, za premagovanje razdalj po snežnem terenu. Običajne poti in načini premikanja med različnimi kraji in lokacijami je bilo težavno in nemogoče, zato so smuči bile dobrodošla alternativa. V kraj, kjer so bile potrebe večje, je izdelovanje smuči postal donosen posel, v začetku najverjetneje kot priboljšek kakšnemu mizarskemu mojstru. Pri izdelavi smuči je veljalo upoštevati značilnosti posameznih vrst lesa in njihove obdelave v končni izdelek. Mizarski mojstri, katerih roke so dobro poznale vse lastnosti že po občutku pod žago ali dletom, so bili v takratnem času najbolje založeni s potrebnim znanjem za obdelavo lesa. Poleg njih so se bolj ali manj uspešno z izdelavo smuči spoprijeli razni navdušenci, ki so želeli smuči izdelati iz potrebe, zabave ali gole radovednosti. Mnoge začetniške in okorne poteze in znanja so kasneje prerasla v pravo zakladnico idej, znanja in veščin. Danes za mnoge izdelovalce smuči izvemo, da je vse skupaj nastalo na zelo primitivni osnovi, katero je največkrat gnal izziv, želja ali potreba.
Smučanje je iz potrebe po premikanju, z osvajanjem veščin smučanja kmalu vzbudilo tekmovalnost. Hitreje, močneje je veljalo tudi med vsemi, ki so smučanje obvladali. Od prvih bolj ali manj amaterskih tekmovanj, se je verjetno na račun znane tekmovalnosti med vasmi in posameznimi področji tekmovanje v smučanju preselilo na višji nivo. Tekmovalci in njihovi zavezniki, so uporabili vse mogoče trike in pripomočke, ki so pripomogli k boljšemu in bolj kontroliranemu drsenju po zasneženem bregu. Pomoč je v zgodnjih začetkih prinašala kakšna priročna shramba, kjer se je hranila maščoba, priročna delavnica, skladovnica drvi in vse podobne rešitve, ki so bile pri roki. Z manjšanjem razdalj in večanjem tekmovalnega duha je vse skupaj preraslo na smučarska tekmovanja področnih, deželnih, državnih ravneh, kmalu pa tudi meje niso postale prepreka in do osvojitve sveta je bil le še korak. Svet je bil omejen na dežele, ki imajo privilegij snežne pokrajine. Ostalim je vse skupaj postalo in verjetno ostalo pobožna želja. Do današnjih dni ostajajo smučarska tekmovanja alpskih dežel in drugih s snežno odejo bogatih pokrajin. Seveda se vedno najde kakšna izjema, ki vse skupaj popestri, z nemalo bolj ali manj prikrite zavisti smučarskih dežel in njihovih tekmovalcev in privržencem.
Poleg tekmovalnega duha je smučanje z razvojem postala pomembna turistična panoga. Zanimivo pri današnjem pojmovanju turizma je dejstvo, da so mnoge danes mondene turistične kraje prvi turisti obiskovali pozimi. Poletna vročina jih ni zanimala. Poletni turizem so potem domačini odkrili kot dodano vrednost zimskega turizma. V alpskih deželah je razvoj turizma pognal na eni strani pobeg iz onesnaženih mest in razvoj prometne infrastrukture. Mesta so bila pred stoletjem kraji slabega zraka, onesnaženih voda in zaudarjajočega vonja hišnih in tovarniških dimnikov, ter nesnage, ki je mnogokrat ležala vsepovsod. Mnogi zdravniki in znanstveniki so se takrat zavedali, da je najhitrejša rešitev takšnih problemov pobeg iz mesta na deželo, kje svežega, čistega zraka, bistrih potokov in lepe panorame ni primanjkovalo. Pobeg iz mesta je takrat pospešil razvoj prometne infrastrukture, posebno železnice. Na območju Alp imamo dežele, ki so kmalu po izumu železnice začele pospešeno graditi železniško omrežje. V razvitih deželah so letovišča kmalu dobila železniško povezavo, kar je omogočalo takrat najhitrejši kopenski prevoz med dvema ali več kraji. Zimski meseci, ko si narava za nekaj mesecev privošči počitek, je lokalne prebivalce navdal z idejo, da bi se dalo snežne površine koristno izkoristiti v zimskih mesecih. S tem pa pridobiti nekaj priboljška za družinsko blagajno. Od skromni začetkov je postopoma smučarski turizem prerasel v pomembno gospodarsko panogo, ki mnogim deželam prinaša pomembne vire za polnjenje državne blagajne. V donosen smučarski posel so razvite države vključile vse dejavnosti in aktivnosti iz katerih je mogoče izvleči dobiček. Poleg samega turizma je tu še izdelava smučarske opreme od obutve, oblačil, do smuči, palic, smučarskih čelad, palic in drugih smučarskih pripomočkov. Dejavnosti se nadaljujejo v obsežen niz naprav za smučišča. Žičnice, stroji za utrjevanje snega, ter razna strojna oprema za smučišča je v teh državah posebno razvita. V današnjem času se razvite države bogatijo z vsem obsežnim know how na področju smučanja. Tako omogočajo od storitev s področja učenja smučanja, do merilnih tehnik. Usluge prinašajo visoko dodano vrednosti, ki pa brez ogromne baze znanja, ki temelji na skromnih začetkih ne bile mogoče.
Smučanje je velika priložnost za naše domače loge. Slovenija ima praktično vse kar imajo razvite države glede potenciala. Mnoge možnosti ostajajo neizkoriščene, čeprav so na dosegu roke. Upanje so bodoči rodovi, ki bodo hočeš nočeš morali ugrizniti v kislo jabolko, katero predstavljajo vsi začetki.
Smučanje ima v Sloveniji velik potencial, veljalo bi ga resno vzeti v ozir in dodobra izkoristi vse ponujene možnosti.
